Starejši učenci naše šole so se tudi na področnem tekmovanju izvrstno odrezali. Tekmovanje, ki je potekalo v dvorani OŠ Ihan so zaključili s 3. mestom. Šolo so zastopali:
Damjan Kropivšek
V sredo, 7. 2. 2024, smo obeležili smrt našega največjega pesnika – dr. Franceta Prešerna. Pesnika, ki je dokazal, da je slovenski jezik enakovreden svetovnemu, smo se spomnili z njegovo romanco Turjaška Rozamunda. Recitacijo Ajde Hribar, Ajde Jeraj in Vitje Rebca so popestrili Silvija Kern z violino, Jošt Šimenc s harmoniko, Erik Latič s plesno točko, zakjučil pa jo je orffov inštrumentarij. Proslavo je popestril tudi pevski zbor pod vodstvom učiteljice Marjetke Čimžar.
Avtor fotografij je naš učenec Luka Močnik iz 5.c razreda.
»Dober novinar mora veliko brati, saj mora imeti odličen besedni zaklad.«
V torek, 30. 1. 2024, smo učenci, ki obiskujemo izbirna predmeta šolsko novinarstvo in retorika obiskali televizijsko hišo Pro Plus, v kateri delujeta televiziji POP TV in Kanal A.
Na vhodu nas je sprejel Gregor Trebušak – voditelj oddaje Svet na Kanalu A in nas popeljal po hiši. Že pred samim ogledom nam je svetoval, naj veliko beremo, saj si tako širimo besedni zaklad in navsezadnje izvemo tudi veliko novega. Vedoželjnost in dober besedni zaklad namreč odlikujeta dobrega novinarja.
Najprej smo se odpravili v zgornji studio, kjer sta bili postavljeni sceni za oddaji Mali šef in Slovenija ima talent. Kaj naj rečemo, kamere delajo čudeže, saj sceni v resnici sploh nista tako veliki, kot je videti na televiziji.
Nato smo se odpravili v masko in garderobo, od tam pa smo se spustili v studio oddaje Svet na Kanalu A, kjer smo izvedeli, kako nastajajo dnevnoiformativne oddaje. V studiu 24 ur smo spremljali snemanje »podcasta«, nato pa smo se odpravili še v režijo in montažo ter do novinarjev športa in Popina.
Izvedeli smo, da pri oddajah sodeluje veliko več ljudi, kot jih vidimo gledalci. Gregor Trebušak nam je predstavil različne poklice, kot so novinar, snemalec, montažer … Razložil nam je, kaj posamezna oseba počne in kakšno izobrazbo potrebuješ, če želiš opravljati neko delo. Z veseljem je odgovarjal na naša vprašanja in se z nami tudi večkrat pošalil. Ura zanimivega ogleda je čisto prehitro minila.
V torek, 6. 2. 2024, smo z učenci obiskali Senecura dom starejših občanov Komenda, da smo skupaj obeležili prihajajoči kulturni praznik.
Natančnejše informacije o našem obisku si lahko preberete TUKAJ.
Hola amics!
Izobraževanje Vključevanje AI v poučevanje s kritičnim razmišljanjem v prečudovito topli Kataloniji se je začelo s polno paro. Po predstavitvah udeležencev, ki prihajamo kar iz 5 držav (Danska, Portugalska, Poljska, Slovaška, Slovenija) smo ugotovili, da imamo v šolah zelo podobne izkušnje. Burna razprava dvanajstih učiteljev, ki nikoli ne utihnemo; no v angleščini smo malo tišji; se je nadaljevala pozno v popoldne.
Obe udeleženki Erasmusa+ se že veseliva nadaljevanja tečaja, razprav in novih tem, ki jih bomo raziskovali v tem tednu.
Adéu,
Barbara Orešnik in Tina Kosi
Četrtošolci smo imeli posebno priložnost spoznati športnike invalide.
Obiskali si nas predstavniki zveze Sonček. Skupaj z njimi smo se preživeli športni dan. Razdeljeni smo bili v štiri skupine. Tri postaje so bile namenjene športom, ki so prilagojeni gibalno oviranim osebam, ena postaja je bila namenjena slepim.
V telovadnici smo igrali košarko na vozičkih in se preizkusili v vožnji z vozičku po poligonu. Igrali smo tudi boccio, to je dvoransko balinanje, ki je primerna za gibalno ovirane posameznike. V zgornji avli smo z Miro in Jordanom Jakin igrali sedečo odbojko. Gospa Mira je kandidatka za letošnje paralimpijske igre v Parizu.
Zadnja postaja je bila postaja za slepe. Najprej nas je čakal poligon s prevezo čez oči. Sošolec nas je vodil, mi pa smo mu zaupali in se podali na pot. Najprej na klop, po čutni poti, čez ovire in slalom med palicami do konca poti. Kakšen čuden občutek, ko ne vidiš, kaj te čaka. Drugi del postaje za slepe je bilo žoganje z zvenečo žogo. Uradno se igra imenuje golbal – slepi športniki sedijo na tleh in skušajo nasprotniku zadeti gol. Mi smo se z žogo samo podajali. Biti smo morali tiho, da smo slišali v katero smer je zavila žoga.
Začetek je bil težak, bilo nas je strah. Ko smo premagali začetno tremo in se spoznali s športniki je strah minil. Preživeli smo lep inkluzivni športni dan in se veliko naučili. Gibalno ovirani športniki so nam pokazali, da življenje ni vedno lahko, ampak si lahko kljub vsem težavam uspešen na svojem področju.
Učenci in učiteljice četrtih razredov
